my life prej in potem

Metulji so še ena lepa bitja, ki nam lepšajo dneve in obletavajo našo cvetočo budlejo

.

ples zaljubljenih

.

.

narava dela občudovanja lepe vzorček

.

.

.

.

Konec dopusta……… nič kaj prav prijetnega. Nešteto stvari je šlo narobe, vse od neskončno dolgočasnega dežja do crknjenega pralnega stroja in avtomobila, ki že celi teden čaka na nov rezervni del (nekaj za motor, ne me vprašat kaj, jaz sem ženska……. a je to preveč obrabljen izgovor????). V glavnem imela sem velik planov, predvsem glede tega kaj vse bom naredila oz. bomo naredili. Naredilo se je bol malo, predvsem, ker so nam ga godile vremenske razmere. Ena redkih stvari, ki sem jo uspela naredit je, da sem prebarvala ograjo, drugo štrihanje še čaka, spet zarad vremena:). Ena izmed stvari, ki sem jo v tem času želela naredit je sledeča: dat otroke dopoldan v vrtec ter se s fotoaparatom podat na potep. Seveda mi ni uspelo in ja vem, da si more človek znat vzet čas… mogoče kdaj drugič. kljub pomanjkanju časa se je vseeno nekaj fotk znašlo na računalniku, tokrat so modeli  hudo majhni in hudimano hitri. Nisem jih vajena lovit v objektiv, se mi zdi, da so mi vedno v trenutku ko sem jih hotela ovekovečit pobegnil spet na drug konec. Nekaj malega je mislim da vseeno uspelo, no vsaj za prvo fotkanje takih mini modelov:). In eno vprašanje za vas: a kdo ve kak se tem malim letečim zadevicam reče? Mi ne uspe izbrskat imena, kar me grozno jezi.

.

.

.

.

.

.

.

Sta se preselila, v ta velikeeeeeeeeeeee postelje:). Dva dni spita ko kralja, enkrat glava zgoraj, drugič spodaj, spet tretjič počes. Zaenkrat še nihče ni padel dol:). Me veseli, da sta navdušena in ni komplikacij:). Moji veliki mali fantje:). Edini problem je zdaj da imamo vsak večer malo daljši žur preden zaspimo……..

mal moremo še spremenit pozicije postelj

en srečen fantalin

še ta drug vesel poba

Zatrese se zemlja in nebo ko se eden od veličastnih odloči, da bo pokazal svojo moč. Ravno sem skoz objektiv lovila obrise njegovih potez, zoom na maksimum, ko se je odločil, da nam bo pokazal kaj je to sila in je v sekundi zaštartal nad nas. Fant se je seveda potem ustavil na primerni razdalje, bilo je samo opozorilo, branil je svoje najmlajše, jaz pa sem dobesedno padla na rit. ker sem skozi objetiv dobila občutek, da me bo ravno kar treščil s svojimi mogočnimi oklji po glavi. Velikan je potem samo mirno stal in nas opazoval, mi pa smo vsi razumeli njegov namig: dajte nam mir. In tako smo vsi mirovali in se opazovali.

Na splošno delujejo ti velikani vedno mirni. Zelo ljubeče skrivajo vse svoje najmlajše in večinoma jim uspe preprečiti vse poglede na potomce. Svet je njihov. Težki koraki jih ponesejo kamorkoli želijo. Za seboj pustijo spremenjeno pokrajino - podrta, polomnjena drevesa. Njihovi sili se ne moreš načuditi. Vse to kar vidite v našem ZOO v Ljubljani so le bežne sence tega, kar so v naravi.

 najraje so nam obrnili hrbet

lepotec

vedno se mi zdijo rahlo zamišljeni

najmlajši

prijateljstvo?

slončkov se nisem morala nagledat

tudi veliki so me očarali

mama na paši

v družbi enomesečnega slončka

Sodelavka mi je rekla, da se ji zdijo kot da bi jih nekdo narisal na ozadje. Meni se zdijo čarobne. V neskončen užitek mi je bilo opazovati njihova vitka telesa, njihove gibe, njihovo nežnost, kako se med seboj samice ljubkujejo in samci borijo za trop nežnejšega spola. Nimam kaj za dodat, mislim da bodo fotografije same dovolj povedala. Evo vam, moje lepotice: impale

skupina lepotic

najbolj nežne linije

pri jutranjem obiranju

lepotec na straži

skrite med grmovjem

se med seboj malo pocartajo

medtem ko še en fant egostično pazi na vse svoje lepotice

So najbolj srečni če lahko rijejo sem in tja. Al po zemlji al pa (po novem) v peskovniku. In mami je najbolj srečna če sta v sončku v mivki, ker takrat se lahko mami vsede na teraso in opazuje kako sta fanta pridna in se ne cukata in kregata……..

idila

en srečen umazanček

dva krteka skup tiščita buče

en srečen čmrlj

en je vn padu

pa hitr nazaj zlezu

smrk …. idija šla kmal pa-pa

Vlki se je odloču, da bo mal gušil brata

mami je mal ukregala

zgodila se je strašna krivica

Tale lepotec je bil edini svoje vrste, ki nam je prekrižal pot - zlatovranka (coracias caudata )

“Kokoši” se najraje sprehajajo po cestah, tako kot naše domače.  Ime mi je ušlo iz spomina in očitno ga tudi na spletu ne bom kar tako našla.

 Tile malčki so povsod.  So blazno požrešni in radovedni. Mali radovednež se ni mogel upreti skušnjavi in je kar nekaj časa pasel svojo radovednost ter si ogledoval notranjost našega vozila

 sveti ibis (Threskiornis aethiopicus) 

  

   tajnik (Sagittarius serpentarius) 

  Prepodili smo lepotico na tankih nogah

 Veliko  je ujed, jastrebov, orlov… tale je edini, ki mu je bilo poziranje ljubo

 Še ne malček brez imena… tole z imeni me malo jezi. Bom morala pošteno preiskat net, da to napako popravim

 In še za konec meni v naravi zelo ljubi noji. Tisti v pri nas v sloveniji so samo senca teh lepotcev.

Imajo takšno smešno ime, ki gre takoj v uho. Dik-dik. Sem prvič še enkrat vprašala če pravilno slišim:). Moje najljubše gazelice so velike 30 - 40 cm, tehtajo borih 3-6 kg. Čudovite so, tako krhke, elegantne, švigajoče:). Pri meni si definitivno zaslužijo prvo objavo s fotkami. Škoda le, da je le- teh zelo malo, ker so plašne živalice in so vsako sekundo drugje.

en lepotec

doživljenjsko v paru

vitke linije

portret lepotice

eleganca

še ena pank frizurica:)

Že nekaj časa premišljujem o tem kaj naj sploh napišem na blog o mojem potovanju. Tanzanija. Tam nekje daleč proč, tako drugačna od našega sveta, svet zase, novo vesolje za moje oči, za moj fotoaparat in nešteto spominov, ki jih ne morem kar tako spraviti v razne predalčke in nanje pozabiti.

Tanzanija, največja država vzhodne Afrike z cca. 40 miljoni ljudi, je bila najina destinacija. Sanje mojega očeta, njegove sanje o potepanju po tanzanijskih narodnih parkih. Pričakala naju je v soncu in skupaj z sončnim vremenom naju je na letališči pričakal najin vodič, Martin.  Polna pričakovanj in sršenov v riti sva se spokala v avto in smo že drveli proti mesu Arusha in potem dalje proti narodnem parku Tarangire.

Narodni park Tarangire naju je sprejel v svoj objem ko se je že spuščal mrak. V polmraku nama je v kratkem času odkril svoje čare. Nisva se morala načuditi sprehajalcem, ki so si izbrali cesto za modno pisto ter nama pozirali. Prve žirafe so nam prečkale cesto ter se mirno odmajale dalje obirat drevesne liste, midva pa sva začudeno strmela in občudovala njihove vzorce, katerih se nikdar ne moreš naveličati. V tišini, ki nikdar ni tišina in je polna nam neznanih zvokov sva jih poslušala kako hrustajo in smukajo vejice. Človek bi najraje obstal tam celo večnost in jih tiho opazoval in občudoval. Prvi slon se mi je zdel mogočen, čez nekaj metrov pa nas je pozdravila celotna čreda. Veliki, mogočni, nepremagljivi so lomastili preko ceste ter med nogami skrivali svoj naraščaj. Ljubosumno so jih zakrivali ter nam hoteli preprečiti vsak pogled na svoje malčke. Zaščitniški, da je kaj:). Ko jih vidiš takole v naravi, celotno čredo, se zavedaš svoje majhnosti. Ko jih slišiš in kasneje vidiš kako lomijo cela drevesa se zavedaš, da si čisto mala mravljica v mogočnem svetu. Še predno smo prispeli do lodga so nas pozdravile še gazele, med katerimi so me najbolj očarale male dik dik gazelice. Nežna bitja z dolgim smrčkov, ki se neprestano obrača na vse strani. Najraje bi jo imela za domačega ljubljenčka:). Bolj ljubkega bitja še nisem srečala. Vse to naju je že na prvi vožnji popeljalo v svet, ki mu ga ni para. Svet, ki mu vladajo živali in mi smo lahko samo hvaležni, da nam pustijo, da se ga rahlo dotaknemo in v njem uživamo.

Jutro je bilo čudovito. Sončni vzhod nepozaben. Ozarčeno nebo in pred njim tipične akacije z ravnim vrhom. Kot da bi jih narisal. In prebujanje narave, ki nikdar ni čisto utonila v spanje, saj del nje zaživi šele ponoči. Mi gremo, dalje proti narodnemu parku Ngorangoro. Počasi se premikamo preko Tarangire in občudjemo vse kar smo prvič ugledali v polmraku. V dnevni svetlobi so barve tako žive… Končno se lahko nagledamo vsega kar se nam ponuja in ni in ni koneca malih čudes in presenečenj. Ponujajo se nama vitke gazele v tropih, njihovi samci se z mogočnimi rogovi merijo v moči, zakon močnejšega prevladuje. Poraženec s skolonjeno glavo beži, zmogovalec se s ponosno dvignjeno glavo vrne k tropu samic. Žirafe še vedno stegujejo svoje vitke vratove proti nebu, sloni z rilci ruvajo travo… in ves čas nas spremlja žvrgolenje neštetih ptic, ki se pred nami šopirijo v pisanih oblekah, katerih barve se prelivajo ena v drugo. Še zadnjič pomahamo Tomsonovim gazelam v slovo ter se vrnemo na glavno cesto, ki je edina asfaltirana. Dvigujemo se proti oblakom vse do vrha kraterja Ngorongoro. Z vrha pogled zajame vseh 8.288 km2 in že se sprašuješ kaj vse se tam spodaj skriva, kaj naju čaka naslednje jutro.

Spet smo že ob 6h na terenu. Vsake minutke se nam zdi škoda, jutra so tu pač najlepša. Po strmini se spustimo v Ngorongoro in pred nami se razvije planota. Martin je fenomenalen. Vsakič znova sem občudovala njegov oster vid. Za vsako drobno piko v daljavi ve ali je slon ali bizon. Sama napenjam oči in šele čez čas vidim to kar mi hoče pokazati. Že po nekaj metrih vožnje naletimo na čredo zeber. Kako očarljive so. Njihovi vzorci te hipnotizirajo. Nikon se je skoraj pregorel, ko sem hotela v delčku sekunde zajeti vse kar mi je ponujala narava. Vse tiste čudovite proge. Občutki so nepopisljivi ko jih opazuješ kako naslanjajo glave druga drugi na hrbet, počivajo ter hkrati oprezajo za plenilci. Vse tiste progaste riti, ki so tako kaj naj rečem drugega kot progaste:). Narava se včasih res zna lepo poigrati. Ko se končno malo naužijem te lepote se odpravimo dalje in že nas čaka v daljavi jezero od koder nam veter prinaša glasno šumenje in čez čas oko zasledi, da je jezero rožnato in čez še nekaj časa oko vidi, da je jezero polno flamingov. Temu se ne reče jata, to je jezero flamingov, neskončno, brez konca in kraja. Do kamor seže oko se razprostirajo…….. Kmalu jih pustimo za seboj - vožnja v njihovo bližini ni dovoljenja. Vožnja z avtom je dovoljenja samo po uradnih poteh. Tukaj skrbijo za naravo. Opazovalnice skrbijo zato, da so kršitelji kaznovani. Martin je odličen voznik. 19 letne izkušnje mu služijo pri tem, da odkrije to kar je našim očem skrito. Je prava enciklopedija podatkov. Pove nama, da sva si izrala res najlepši čas za odkrivanje Tanzanije. V poletnem času je tu namreč preveč obiskovalcev in v bodoče bodo omejili število vozil, ki bodo lahko vstopila v Ngorongoro, saj preveč vznemirjajo živali. Sedaj smo bili sami, vsaj veliko večino časa. Na obzorju se gibljeta dve črni piki, nosoroga, samo še 16 jih je v tem območju in lahko sva srečna, da sva jih videla vsaj na daleč, čeprav si jih midva želiva bližje. Spet počasna vožnjo, z oknji navzdol, da preganjamo vročino, in oprezamo dalje. Kje se skrivajo? Levi namreč. Nikjer nikogar. In potem kar naenkrat, tam gori na skali, levinja in dva mladiča. Stegnjeni kot domače muce se izležavajo tem nič ne zgledajo strašni. Prvi levi. Čez nekaj metrov dalje se nekaj premika v grmovju. Ko se nagnem iz avta, da bi bolje videla kaj je, vidim da se tam skriva mlad lev. Ne vidiš ga, dokler nisi že čisto blizu. Mene bi požrl v pol sekunde: morda bi se premislil samo, ker bi se mu zahotelo kaj bolj mesnatega:). Kmalu za njim se pritepe še en mlad lev ter se vrže na cesto kot je dolg in širok. Že so jih opazili tudi drugi in 4 avtomobili se drenjamo na kupu, fotkoti glasno šklocajo, levi pa se samo kraljevsko zdolgočaseno sprehajajo sem in tja. Eden se radovedno odpravi so sosednjega avta ter mu malo ogljoda blatnik. Ko široko zazeha se končno spomniš čemu mu pripada naziv “kralj živali”. Naokrog pride tudi postavna kraljica. Krasna levinja z napetim teleson, ubijalski stroj, ki ga ne bi rada srečala v kakem grmovju. Dama se zlekne sredi ceste ter se hladi, mi pa občudujemo njeno eleganco. Vsi delujejo tako mirni in usklajeni, vsi delujejo kot site, domače mačke, vse dokler jih ne pogledaš bolj natančno in vidiš da kraljica rahlo renči na mlada samca, ker nista njena in bi že počasi morala na svoje. Vse ima svoj red, tudi divje mačke so divje, pa čeprav videz tega ne kaže. Zadovoljna, ker sva videla enega izmed “Big 5″ smo se odpeljali proti obronku kraterja, kjer prevladuje nekaj čemur domačini rečejo gozd, nam pa deluje bolj kot pošteno zaraščena goščava, polna grmovja in ovijalki. Pozdravijo nas prve opice, katerim se človek mora nasmejat, zaradi njihovih vragolij in njihove pojave. Kmalu se spet pripravlja večer in se odpravimo dalje proti znanemu Sergetiju.

Serengeti - planota brez kraja. Neskončna planjava polna življenja. Oko ne vidi obzorja, samo nepretrgane  črede gnujev in zeber. Kamorkoli se obrneš povsod tisti tipični zvok gnujev, ki se neutrudno pasejo po letos prenizki travi - segrevanje ozračja tudi tu zahteva svoj dolg. Serengeti naju je očaral že na prvi pogled, že prvič, ko smo se zapeljali skozi vrata parka. Čisto drug vtis je pustil v nama naslednje jutro. Ob 5 uri sva že budna srkala čaj in čakala na prevoz. Po skoraj enourni vožnji skozi temo smo prispeli na cilj, najin cilj pa je bil polet z balonov preko znanega Serengetija. Jutro se tihotapilo vedno bližje ko smo končno vzleteli. Sončni vzhod nepozaben, ožarčeno nebo kot da bi ga narisal slikar. Ko se je življenje pričelo prebujati smo bili že visoko nad njim. Pogled iz ptičje perspektive nam je pokazal zopet nekaj novega. Mala Ritinja, ki je bila naša najmlajša sopotnica pri dveh letih je bila, je z velikimi temnimi očmi spremljala vse kar se je dogajalo. Potočki so se pred nami razkrivali kot bi nekdo pod nami razgrnil čipke. Polni volančkov in brez začetka in konca so skrivali sramežljive povodne konje. Drevesa so nam razkrila gnezda, ptice so prestrašeno zaprhutale ko smo jih preleteli. Po enournem užitku smo nežno pristali. Kozarček šampanjca, zajtrk pod lepo senčno krošnjo in potem dalje na lov za lepoto, ki je tu nikdar ne zmanjka. Pri lovu nisva izbirčna, pa vseeno sva navdušena ko se ustavimo pod drevesom na katerem se hladi levinja. Kasneje nas čaka še veliko lepše presenečenje, mogočno razvejeno drevo na katerem svojo lenobo pase 6 leovo vseh starosti. Prizor je osupljiv. Tako brezbrižno poležvajo na vejah, repi in tace jim visijo navzdol, kot bi gledal Tončke, taščinega mačka. Plenilcev drugače ni veliko na spregled, štejemo jih. Na koncu je statistika sledeča: 33 levov, 3 čite in 1 leopard. Tudi šakalov ni veliko na spregled. Srečamo le osamljen par. Hiene se potepajo naokrog v majhnih tropih. Kjerkoli se nahaja kak predator je okolica prazna. Vse kar je štirinožcev v bližini pozorno oprezajo kje se nahajajo ostrozobci. Polna novih vtisov se vrnemo “domov” in pademo pod tuš in v postelje.

Zapuščamo Serengeti. Za lepo slovo se nam malo pred izhodom iz narodnega parka pokaže lev z veliko začetnico. Starejši samec z veliko grivo, takšen kakršnega si mi vedno predstavljamo. Starejših samcev ni veliko na spregled. So samotarji. Vsi ostali, ki smo jih videli so bile levinje ter mladi levi. Ta je bil čisto nekaj novega. Zvit v klopčič je spal ob robu ceste in se ni pustil motiti. Niti hrup motorja ga ni premaknil. Na koncu se nas je za sekundo usmilil in vzdignil glavo, škloc, škloc, škloc……. še dobro da nikon dela fenomenalne slike:)). Serengeti pustimo za sebboj ter se odpeljemo proti jezeru Eyasi. Ob cesti se ustavimo ter s seboj vzamemo Sadija, fanta, ki ve kje se nahaja pleme Hadzabe. Hadzaba so plene, ki še živi tako kot smo verjetno mi živeli v pradavnini. Živijo od lova in nabiralništva. 20% prehrane je mesa, ostalo pa plodovi ter korenine. Lovijo seveda moški, s puščicami, tudi strupenimi. Ostali del prehrane je kar jim da narava. Živijo pod drevesom, spijo pod drevesom. Če je močno deževje spijo pod skalnim previsom. Država jih je hotela že civilizirat, pa jim ni uspelo. Ti ljudje pač nimajo potrebe po čem drugim, poznajo življenje ki ga živijo in z njim so zadovoljni. Ena redkih stvari, ki si jo želijo preveč je marihuana. Očarali so me njihovi otroci ter ženske. Vsi so zelo naravni in nič srtamežljivi. Prvi fantek mi je po pol minute v usta porinil prst. Tako me je presenetil, da sem skoraj padla na rit:)). Tisti čisto mali so nagci, zaliti, z velikimi temnimi očmi. Vsi otroci so lepo rejeni, vse ženske skrbijo za vse, čeprav imajo v plemenu Hadzabe vsak samo po eno ženo. Ko smo nekaj časa preživeli z njimi so nas vzeli z seboj na lov. Skoraj sem spustila dušo, ko sem tekla za fanti, ki se gibljeno kot gazele. Zanje je bil to rahel sprehod:). Po nekaj minutah se hitro zverziraš pri izmikanju grmovja, bodice ima skoraj vsaka stvar. Uspeha pri lovu seveda ni bilo - Evropejca sva preveč lomastila in sopihala:), pa vseeno je bilo to doživetje posebne sorte. Mimogrede mi je Sadi navrgel katera rastlina je za kako bolezen, znanje, ki ga nam že primanjkuje, njim  pa je to nekaj kar je samoumevnega. Ker nam lov ni šel od rok smo raje izkopali gomolj, okus je bil nekam neutralen, vendar prijetno sočen. Vrnili smo se k ostalim. Pokazali so nam enega izmed svojih plesov. Človek se hitro pridruži in se prične pozibavati v ritmu njihove pesmi. Lahko bi še nakaj časa bila v njihovi prijetni družbi, pa smo morali dalje. Ko ravno hočemo na pot ugotovimo, da moramo menjati gumo. Najstniki so takoj prišli opazovat kaj delamo. Radovedni in navihani so nadzorovali vsak naš gib. Njihovi nasmejani obrazi so bili vaba za fotografiranje. Po odpravljeni tehnični napaki smo se odpravili do plemena Manati. Sprejela nas je prva žena in nas odpeljala v hišo, če temu sploh lahko mi rečemo hiša. Njihova hiša je zdrajena iz nekaj v zemljo vtaknjenih kolov. V njej je prostor za koze ter potem dalje splani prostor z kuriščem. Tukaj se nahaja tudi  nekaj kokoši. Hrana je obešena pod “okno”, muhe si postrežejo kadarkoli. Nekaj časa se pogovarjamo z prvo ženo. Ni ji jasno zakaj ima moj oče samo dva otroka. Po njenem bi moral imeti najmanj 4, ker kot je sama navedla ” se enemu odpoveš, ker postane baraba, eni hčerki ker postane kurba, en otrok umre. Tako ti ostane en otrok, da zate skrbi na stara leta”. Nekak tak je prevedel Martin. V bistvu mi je to z njihovega stališča gledano nekak jasno.  Zunaj je posebna grada za krave, okoli celotnega dvorišča pa ograda, ki odganja plenilce. Gremo do glave družine, ki je kovač in ima tri žene, 6 otrok. Vsi skupaj živijo v tisti mali koči. Druga žena pri mehu, on dela. Ostali z zanimanjem opazujejo zdaj njega zdaj nas. Ena izmed hčerkic je očitno fascinirana nad mojimi svetlimi lasmi. Verjetno pri svojih nekje dveh, treh letih še ni videla belke. Neprestano se je smejala in me cuka za lase. Najmlajši je capljal z prašno ritko naokrog in se vsedel kjer pač ritka hoče. Gospodar hiše z neverjetno spretnostjo v kratkem času pred nami izdela puščico. Vsi so dobre volje, vedno nasmejani in pripravljeni se pošaliti. Čeprav se sporazumevamo bolj z gibi se vmes nekajkrat gromko smejimo čisto vsi. Za konec se ženske tudi spravijo k meni in mi v naročje spravijo vse svoje otroke, tudi te lepo skrbijo za svoj naraščaj. Ker se preživljajo z trdim delom kupiva nekaj zapestnic iz mesinga, ki jih izdelujejo sami. Ker smo bili očitno prijeten obisk gospodar že ko odhajamo ustavi mojega očeta ter mene in mi na roko da eno zapestnico kot dar. Vse kar sva sama kupila mi ne pomeni toliko kot to darilo, saj je bilo dano čisto spontano in od srca. Približuje se večer in spet je tukaj noč in zadnje spanje pod afriškim nebom.

Jutro je spet polno glasov, ko se odpravimo proti mestu. Vmes se ustavimo za nabavo nekaj stvari za spomin. Martin nama je postal te dni družina. Žal nam je, da nimamo več čas, saj naju bi rad povabil k sebi domov. Tudi sama obžalujem, da tega ne moremo storiti, rada bi spoznala njegovo družino. Na samem začetku se je Martin pokazal kot malo zadržanega vendar vedno vljudnega in zelo pripravljenega odgovarjati na vprašanja, ki sva jih zastavila.  Čez čas je mislim da uvidel, da sva ga vzela čisto za svojega in tako smo skupaj res preživeli lep čas. Ha še lova se je udeležil, tako, da se nisem samo jaz potila:)). Mislim, da lahko v imenu obeh napišem, da sva zelo vesela, da sva spoznala ravno  njega. V življenju me želim vse najlepše in še veliko lepih potepanj po njegovi Tanzaniji.

PS: Raje ne bom pisala o sami poti tja in nazaj………. lahko samo napišem: prava muka in ne tega dela potovanja si ne bom zapomnila, ker vse ostalo je odtehtalo to neprijetnost:)……… in seveda fotke sledijo!

No da vam vsaj mal poročam, kak je bit na novi lokaciji. Torej doma je še vse skupaj obrnjeno na glavo. Primanjkuje nam omar in res se sprašujem kje vse smo prej to imel spravljeno, ok, verjetno v tisti ogroooooooooomni zidnji omari, ki je nismo mogli preselit. Zdaj počasi praznim kabinet, da potem končno postavim mizo na svoje mesto, pa da gor ruknem monitor in pod njo mašinco. Počasi je potrebno stvari dat na svoje mesto.

Malo manjši kaos je vsaj zunaj. Počasi, počasi zunanjost dobiva pravo podobo. Končno smo posejali večino trave, zdaj sam molimo vsak dan, da bi imel dež, pa ga seveda ni. Upam, da nam bo v tej vročini vseen uspelo naredit nekaj podobnega zelenici. Posajene je tudi večina žive meje. Manjka samo še ena stran proti cesti. Ustvarili smo si tud en mini vrtiček, ravno toliko, da imamo gor 3 paradižnike, eno papriko, eno bučko in nekaj več jagod - otroci pač morejo imet veselje:). Drugo leto upamo, da bodo tud nasajene borovnice dale vn kakšno malenkost, pa ribez je v zemlji za mojo dušo:). V glavnem smo te dni kot krti. Sploh otroci neizmerno uživajo in so vsak večer kot mali črnčki, tako da je potebno umazanijo pošten zdrgnit dol. Najbolj sta otroka srečna, da imaja pri sosedih punčko njuje starosti. Postali so trije muškitirji. Sam da jo zagledata skozi okno se že derega “Manca je zunaj, gremo k Manci”. Ta Mali sploh rad sporoči, da bo imel ta lepe čevlje, ker gre k Manci:). Vsi trije so prav posrečeni in skupaj tiščijo glave vkup cele dneve. Midva pa delava in delava in še sreča, da imam skoz nekej zadaj v glavi, da se vse skupaj splača in bomo nekoč se lahko usedli na teraso za več kot 10 minutk:). Terasa je namreč že opremljena z stoli in mizo, preizkušena pa do sedaj samo dva večera zelo na kratko. Se je pa v tem kratkem času izkazalo, da je tole posedanje pred lastno hišo vseeno najlepše opravilo od vseh:). Lepo je samo sedet in nič premišljevat, medtem, ko  te grizejo komarji in okrog glave vihra kak netopir in črički nažigajo svoje violinici. Ma komu lepše kot nam:)