Hja tudi fotoaparat te dni bolj počiva na polici, nekaj fotk je pa vseeno v tem času nastalo:
Gradili smo hiške iz snega
Malo zakurili za ogret mrzle tačke
In uživali v sankanju
No nekateri malo manj, ker so garali:)
.
.
In na koncu topel čajček, da se orgrejojo mrzla lička
Blog je obmiroval….. zima je … ni mi ljub mraz. Nimam energije. Pogrešam sonce in pogrešam malo miru. Največji razlog za prazne blog strani je to, da sem sprejela dodatno službo, kar mi vzamem veliko časa in še več energije. Zvečer padem v posteljo in spim skupaj z malčki. Pol noči bedim zaradi bolečin v hrbtenici, pa o tem se mi tudi ne da pisat, to je pač nekaj normalnega za ta letni čas, ko je mraz. Če bi deloval Darwinov zakon bi mene že zdavnaj pobralo:):), tako pa preživim na + 22 na toplem zavita v miljon puloverjev. In čakam… čakam na pomlad.
Pa ni vedno vse slabo. Rada imam zimsko veselje, če se le prikaže zraven tudi kanček sonca. Z malčki smo jo spični na Tri kralje na sankanje. Uživala sem še in še, malčka pa sta žal zelo hitro pričela štrajkati, da ju zebe. Ja res je bilo hladno -10, samo tokrat me nič ni motilo. Sankanje je ena redkih aktivnosti, ki me pozimi ogreje. Ni mi bilo za nehat, pa je bilo vedno več sitnarjenja in smrkanja in vse je že kazalo na to, da se bodo točile prve solze, tako da smo raje odrinili domov. Doma pa čajček in rdeča lička:), zvečer pa spet spat skupaj z malimi:)
Fanta sta stara dobra tri leta in tako smo končno dobili vabilo na sistematski pregled, ki pa je na koncu zaradi neprimerne ure bil prava polomija. Naročeni smo bili ob 11 uri, fanta pa ponavadi spita od 11.30 ure dalje. Rezultat je bil temu primeren: okorg 12 ure smo bili že pošteno utrujeni in predvsem nepripravljeni za sodelovanje. Ob 13 uri smo bili že tako utrujeni, da nismo reagirali na odvzem krvi, kaj šele da bi risali kake kroge ali pa bosi stali na eni oz. drugi nogi. Končni rezultat je bil torej sledeč: zobki so krasni, smo bili pohvaljeni, da jih lepo čistimo. Psihologinja je nekaj govorila o tem kako naj bi 3 letniki pefektno govorili, naši pa še vedno šupljajo, na koncu pa izjavila, da se ji zdijo čist normalni triletniki. Pregled vida je bil pri Davidu vredu, pri Igorju pa že neuspešno izveden. Na risanju je po celi črti padel David, ki ni na koncu znal niti krago več narisati. IGor je vstrajno risal smreke, celi gozd smrek, o krogu ne duha ne sluha. In seveda osnovni podatki: David višina 101cm in 15200g, Igor višina 101 cm in 15700g. Jp, pošteno se pozna kdo je ponavadi za mizo tiho in sprazni krožnik s prve:). Fantje so na poti domov že zaspali, jaz pa sem se vrnila še po izvide krvi in ostalega. Zdravi ko dren:), kar je glavno in najpomembnejše, pa če prav še nismo prfektni pri izgovorjavi tistih šumnikov in seveda Rja.
Odbije polnoč, in leto mine,
podarja izkušnje, uspehe, spomine.
Odbije polnoč, poti so odprte,
za upe in želje in nove načrte.
Želim vam
srečno, zdravo in uspešno novo leto 2010!
Dolgo mi je bila želja končno urediti moje težave z kratkovidnostjo. Neštetokrat so mi okulisti predlagali operacijo in vedno znova sem odlašala, saj pogoji niso bili najbolši. Letos sem se končno odločila, da grem v Ljubljano in poizvem kakšne so moje možnosti. Prvič po vseh letih sem z kančkom upanja šla nekam kjer sem si mislila, da morda obstaja rešitev. Tehnologija je šla dalje, moja diotrija tudi, morda pa obstaja možnost, da se izognem vsem tistim zoprnim težavam s katerimi se zdaj ukvarja moj oče. Morda z veliko začetnico.
In tisti morda se je v 2 minutkah razblinil v nič. Ni možnosti, ni variante. Preveč ovir, preveč tveganj. Edina možnost dalje čakat na pravi trenutek, za katerega ne vem, če bo sploh kdaj nastopil. Kljub pričakovanju negativnega odgovora razočarana do konca …..
Drugo leto kontrola, da vidimo, če gredo stvari na bolje …..
Morda ….. nekoč ….. če le ne bom že prestara baba ….
Očitno je najina tradicija. Lansko leto, sva izvedla prič. Potem, ko je prebolel spet eno obolenje in je že bil za vn sva obiskala meni ljube Žiče. Takrat je bilo navdušenje veliko in je zgledalo takole. Letos so nam razne viroze in prehladi prizanesli, prejšni teden, pa je Mali fasal angino. Spet teden dni doma, zunaj pa krasni dnevi z 10+ stopinjami. Ko je fant spet nabral dovolj energije sva morala izkoristit vsaj en lep dan. Ni bilo kaj premišljevat kam tokrat na izlet. Cesta je lepo vijugala sem in tja, sonce je oživelo jesenske barve. Pot naju je najprej pripeljala do Špitaliča. Lansko leto se pri njej nisva ustavila, čeprav me je pošteno mikalo. Tokrat pa hopa in sva se zapeljala na parkirišče ob cerkvi. Malček je začel že v štartu štrajkat “ne grem vennnnnnn, ne grem gledat cerkvice, ne maram cerkvic, ….”. Ok, grem pa sama. Fotko na ramo in brzina. Škloc, škloc, škloc in opaaaa odprta je! Takoj notr pomolit nos. Obnavljajo. Ahhhhh čudovita je. Prikaže se en mojster, pogovor takoj steče o tem koliko časa je že tukaj med temi stenami v družbi zlatih angelov. Moja nepričakovana družba mu je očitno prijala, vabilo na čaj sem na žalost morala zavrniti, pa če je še tako mikal prijeten pogovor o zgodovini notranjosti. Mali čaka. Hitim, dalje, da ne bo kake zamere, še večjega drenja. Mali v avtu, se še kar buni. “A greš gledat, je cerkvica odprta?”. Z muko se odplazi vn, na stopnicah je jesensko listej, ni mu všeč. Cerkvice tudi ne. Nos viha nad vsako stvarjo in mi s tem kvari užitek ob pogledu na lepoto. Ok, dost sitnarjenja, greva dalje. Se pripeljeva so samostana. Ista pesem, noče vn. Jaooooooo fant, danes pa si naporen si mislim in ga vabim. Prepričevanje pomaga, greva dalje. Drži se me k klop “mamaaaaaaaa rokoooooooo, ne slikatttttttttt” se dere na puna pluča. Obereva skoraj cel samostan, še kar žnari “ne morem hodit po stopničkah, so nevarne” Grrrrrrrrrr, stiskam zobe. A se greš slikat z mamico??? Me gleda začudeno. Ja bom tak naredila, da bova skupaj na slikici. Nikončka položim na klopco, na hitro nacilam (mali me vleče stran), kliknem in se zasliši samosprožilec, ki odšteva. Pograbim malega, stečem na mesto in šklocccc. Mali se reži ko pečena mačka, ko gleda slikco, nič mu ni jasno, vse mu je smešno. Končno smeh:). Še enkrat in še enkrat ponoviva akcijo in še hoče več. Mami je na koncu že vsa prepotna od letanja sem in tja:). Sonček naju greje in končno dobre volje pohajkujeva še malo naokro, vendar je ura že pozna, fant pa je utrujen. Hitro hitro domov v posteljo, sanjat sladke sanje z nasmehom na ustnicah.
Cerkev v Špitaliču
mojstrovina posebne sorte
mami roko.... čakam....... a spet slikaš???
detajl oboka glavnega vhoda
na stranskih oltarjih pogled pritegnejo angeli
veliki in mali
spet sva tukaj
pod nebom, pod oknji, dihava oster zrah, dihava preteklost
sonce naju boža
in nekaj nasmehov samo za najin spomin
.
In so prišli…… turobno, mračni jesenski dnevi. Ni mi za pisat, nimam kaj za pisat. Fotoaparat že nabira prah na svoj ipolici. Grem v službo v temi, pridem domov je že mrak. Z malčki ne norimo več zunaj, sonček nas ne greje več. Včeraj nismo šli niti v hišo, samo direkt na sprehod, da smo se vsaj malo nadihali svežega zraka in ujeli vsak kanček svetlobe. V bistvu mi ima jesen en svoj poseben čar, rada jo opazujem, rada s pogledom vsak dan ošinem isto drevo, da vidim kako se spreminja. Tudi tisto tišino, ki pade na okolico obožujem, vendar vse to obožujem ko sem sama. Jesen z malčki, ko dan za dnem padajo dežne kaplice mi ni najljubša stvar. Miljon načinov kako jih zaposliti ni dovolj, da izživijo svojo energijo. Prepolni energije hitro postanejo mali poredneži, ki v igro vpletejo preveč grobosti in potem jok in spet jok. In spet bummmmm na mamico ali očija, ki ponovno nimata nisi sekundo miru, da bi se oddahnila:). Mogoče pa nama vsaj na pomlad uspe spet ukrast kak dan samo za naju:) (PS. To je bla zdaj prošnja na dedije in babice:))
Velikokrat so v moji blilži. Vedno znova občudujem njihovo belino, njihov skrit pogled, njihovo eleganco. Rada jih čisto tiho opazujem dokler me ne sprejmejo v neposredno bližino.
.
moj Bled…….. vedno znova malčka uživata
kar se vidi na njunih obrazih:)
prvič na pletni
ta Vlki je čofnu v vodo :)
mali na srečo ne
.
en dan je bil namenjem izobraževanju v gozdu
.
.
.
.
.
Ena izmed stvari, ki me vedno znova preseneča na gorenskem je to, da vedno neizmerno uživamo. Tam je tisoče krajev, ki jih obiščemo ali pa so v planu za obisk. Vse sem obiskala zadnjič pred uha leti z mojimi starši in zdaj gremo po njihovi poti. Včasih, ko začneta malčka jamrat, da bolijo noge, se nasmehnem ob misli, da so isto doživljali oni z nami. Zgodovina se ponavlja, tokrat v najlepši obliki. Dedi, babi, hvala da ste nas zvlekla na vse tiste izlete, na katerih smo žnarili in nam pokazal tolk lepih stvari.
Ta Mali se je odločil, da bo bratovo sobo spremenil v Sikstinsko kapelo. Občasno se namreč zgodila, da fant zgine sam v zgorno nadstopje in se ponavadi zaposli z valjanjem po mamini postelji ali pa z prebiranjem kake knjige. Nama je seveda dobrodošla vsaka sekunda tišine v hiši. V nedeljo sem po nekaj minutah ugotovila, da je hiša preveč tiha. Eden se je igral poleg naju, drugi je bil zgoraj, vendar tiho ko miš, kar pomeni nič dobrega. Grem v izvidnico, pridem v sobo od Vlkega in me skoraj zadane kap. Mali stoji sredi cimra z ključem od vrat v roki in se ves srečen smeji, meni pa se kar megli pred očmi, ko gledam kaj je umetnik naredil iz sten sobe. Črte tukaj, črte tam, po nekod valovi, drugje karo, potem spet samo gorovje… res pravi umetnik, samo zobe sem morala hudičevo stiskat skupaj, da nisem umetnika kar s prve poslala k vragu in še kam drugam. Vragaaaaaaaaaaaaaaa komaj 5 mesecev smo v hiši!!!!!!!!! Kak je paglavcu to prišlo na misel???? Grrrrrrrrrrrrrrrrrr tokrat sem res pristno huda! Kazen?? Pa saj se mu niti sanja ne kaj je naredil, vsaj tak imam občutek po tem, ko sva imela pogovor kak bo bratec žalostne in bo jokal, ko bo videl kakšnja je sedaj njegova soba. Do živega mu je prišlo le to, da on takšne sobe pač ne bi imel. No za kazen je preživel dan brez risake, ki je sestavni del obreda pred spanjem. Glede na to, da si je umetnik dal duška v dopoldanskem času zvečer tak ni vedel več zakaj ni risanke. Včasih se mi res zdi, da imajo zlate ribice več spomina kot moji otroci, vsaj kar se tiče “pomembnih” reči…
Evo nekaj lepih detajlov:(
.
.
.
